Ni moja, pa kaj! Če jo je kdo videl naj pokliče!
3.01.2007
3.01.2007

Obožujem take sončne dni!
Zjutraj je bilo še vse megleno in zaspano, potem pa se je tudi Ljubljana prebudila
Misel ob pogledu na sliko mi prešine možgane – bo res tukaj kmalu štiri- ali celo šestpasovnica kot obljublja g.Zoran? (Hm, o tem je bilo veliko slišati že od ljudi pred njim…se zgodba ponavlja?) ((Pa ne sklepajmo prehitro, dajmo človeku vsaj možnost…Pa nisem nek goreč privrženec Jankovića, sem samo realist
))
3.01.2007
Zmenjen sem bil 20.45 nekje v centru Ljubljane…Destinacija naj bi v končni fazi bil Prešernov (oz. če hočete Hrvaški ali celo Dalmatinski) trg, kjer se je že ob 20h začel koncert starega žigoloja Oliverja D. Slutil sem pomanjkanje parkirnih prostorov, zato sem si vzel (po mojem tedanjem prepričanju) ‘ogromno’ časa za iskanje le-tega in se pripeljal v center že 20.30…
Pa ja ne…(sem si mislil…) Niti enega parkinga nisem izbrskal v krogu po Vegovi, Gosposki, Kongresnem trgu, Beethovnovi, Štefanovi, Prežihovi, Cankarjevi, Tomšičevi, Prešernovi… To je trajalo 15min – no, potem sem ugotovil da, če je tukaj vse totalno zabasano, mora pa vsaj nekje na drugi strani ljubljanskega centra prav name čakati bleščeč širok parking za moj voz… Poln dobre volje in optimizma sem odbrzel na Dalmatinovo, Komenskega, Resljevo in na (včeraj še) začasno parkirišče na ljubljanski tržnici. Niti sanjalo se mi ni v kaj se spuščam! Moje razpoloženje se je v nekaj trenutkih (kolikor je trajalo da sem dojel situacijo okrog sebe) obrnilo na glavo. Tak parkirni KAOS je lahko prava sramota za Ljubljano, niti enega reditelja ni bilo na spregled ( – če je že bil zaposlen se je verjetno grel ob eni izmed stojnic s kuhanim vinom, namesto) da bi nevestnim voznikom grenil življenja in jih poučeval o parkirni kulturi! Prepričan sem, da če bi vsaj dva, mogoče trije ljudje skrbeli za to, da bi vsak svoj avto parkiral čimbolj prostorsko učinkovito, bi lahko na tisto površino spravili 10% več avtov… Medtem, ko so mi po glavi rojile prav te sovražne misli – sem čakal nekega mariborčana z novim beemvejem, da je svoj bleščeč avto zrinil med dve stojnici…Ah ja…Srečnež …(ironično, kajne?)
Po hitrem postopku (katerega manjši del obsega tudi kanček zažgane gume na asfaltu) sem zavil (no ja, skozi tunel in nazaj na Vegovo) naravnost na Kongresni trg in avto iz kljubovanja pustil sredi ceste pred Univerzo! No, potrudil sem se vsaj toliko da sem ga stisnil ob tista ogabna okrogla korita za rože (kjer bi, mimogrede, lahko naredili še par parkirišč pa bi vseeno ostalo dovolj prostora za pešce) in odhitel proti Prešercu. Končno, sem si mislil in pogledal na uro…20.58…No, samo 15 minut bom zamudil! Hja, moje sanje so se razblinile le nekaj metrov od Zlatarstva Loboda na Wolfovi…Tam se je namreč začela (ali, če hočete končala, kakor za koga) množica, ob kateri sem najprej pomislil na (zdaj že predlanski) dogodek v Lipi… Največjo skrb pa mi je vzbujalo dejstvo, da sem se moral skozi ta pragozd človeških teles prebiti vse do stojnice na začetku Čopove ulice.
Ob neštetokrat izgovorjenih stavkih “A lahko sam mal?”, “Oprostite!”, “Sori!”, “Sam mejčkn, prosim!”, sem se v osemnajstih minutah uspel po robinzonsko prebiti točno do tukajle:

Takrat pa se je moja nesreča tistega večera končala. Ravno v trenutku, ko sem prebil zadnji ‘živi zid’ pred šankom, sem zagledal mojo družbico – štiri punce, ki so naročale pijačo. Grlo sem imel tako izsušeno od ogovarjanja vsakega drugega ali tretjega človeka na mojem popotovanju skozi ‘džunglo’, da sem komaj izdavil “Anč, dej men še enga rdečga naroč!”…
Moj lipiii aaanđeeeleeeeeeee
2.01.2007
Prvič objavljam blog…
Ne morem verjeti, da sem se odločil v morje blogov še sam prispevati svojih 50 centov (evra, se razume). Povod za to je bil prav gotovo Jonas, v manjši meri pa še Crni in ostali… V tem trenutku mi po gubah mojih možganov švigajo najrazličnejše misli – Zakaj? … A mam res kaj za napisat? … Bo to sploh kdo bral? … A se mi res da? …Zakaj ne delam česa bolj pametnega?
Odgovor? Briga me! Odločitev je padla